Digitalna kompetenca učencev
Gosti:
Mitja Čepič Vogrinčič, PI, Lidija Kralj, OŠ Veliki Bukovec, Hrvaška, Nives Kreuh, ZRSŠ, Neža Barbara Brečko, FDV, UL in Radovan Krajnc, ZRSŠ
Moderatorki:
Andreja Bačnik in Anita Poberžnik, ZRSŠ
Iztočnice gostov
Mitja Čepič Vogrinčič, PI
ICILS 2013 – Računalniška in informacijska pismenost je rezultat pedagoškega dela
V Sloveniji in v svetu smo računalniško in informacijsko pismenost učencev 8. razredov izmerili prvič, in sicer z Mednarodno raziskavo računalniške in informacijske pismenosti ICCS 2013 (International Computer and Information Literacy Study). Raziskavo koordinira Mednarodna organizacija za evalviranje izobraževalnih dosežkov (IEA – International Association for the Evaluation of Educational Achievement).
Z raziskavo smo želeli preveriti računalniško in informacijsko pismenost učencev, t. j. sposobnost posameznika, da uporablja računalnik za raziskovanje, ustvarjanje in sporazumevanje, da lahko učinkovito sodeluje doma, v šoli, na delovnem mestu.
V raziskavi je sodelovalo 219 osnovnih šol (3740 učencev 8. razredov in 2787 učiteljev). Dosežki slovenskih učencev so bili nekoliko nad mednarodnim povprečjem. Med 14 državami uvrščenimi v primerjavo so slovenski osmošolci s 511 točkami (pri povprečju 500) uvrstili med mesti 7. in 10.
Bolj kot rang lestvice so pomembne vsebinske ugotovitve raziskave. V raziskavi, v kateri smo vrednotili tehnične, receptivne, produkcijske veščine učencev, kot tudi sposobnost evalvacije ter varne in etične rabe digitalnih informacij, se je izkazalo, da učenci računalniške in informacijske pismenosti ne pridobivajo z »osmotskimi« procesi in da je podoba današnjih mladostnikov kot digitalnih domorodcev prej kot ne mitološka. Računalniška in informacijska pismenost je tako kot druge »pismenosti« pomembno odvisna od pedagoškega dela.
Lidija Kralj, OŠ Veliki Bukovec, Hrvaška
Tako generacije, ki se trenutno šolajo, kot tudi tiste, ki še prihajajo, se morajo pripraviti na vsakodnevno uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije. Evropski parlament in Svet Evrope sta uvrstila digitalno kompetenco med ključne kompetence, ki jih mora obvladati vsak posameznik, da bi se prilagodil hitro spreminjajoči se družbi. Njihova definicija digitalne kompetence, znanja in spretnosti vključuje kritični odnos do odgovorne uporabe IK tehnologije. Hrvaška trenutno nima nacionalne strategije za varnost na internetu, kurikulum pa ne predpisuje niti minimalnega znanja o odgovorni in varni uporabi interneta, ki bi ga otroci morali imeti. Na Hrvaškem se digitalne kompetence načrtno gradijo skoraj izključno v okviru predmeta informatika, ki je izbirni predmet od 5. do 8. razreda, obvezen pa je samo v 1. letniku srednje šole. Učni načrt informatike je star deset let in ne zadošča današnjim potrebam.
OŠ Veliki Bukovec je skupaj s partnerskimi šolami OŠ Popovača, OŠ “Mladost”, OŠ Gripe i OŠ “Mato Lovrak” izpeljala projekt »Varnost otrok na internetu«, ki ga je financiral Evropski socialni sklad. Namen projekta je bil razvoj novega učnega načrta za varnost otrok na internetu, ki vključuje učence od 7. do 14. leta, njihove starše, učitelje in lokalno skupnost. Učni načrt je sestavljen iz pedagoško-didaktičnega modela, politike sprejemljive uporabe multimedijskih izobraževalnih vsebin, učbenika in priročnika. Cilji učnega načrta so izboljšanje digitalne kompetence otrok, spodbujanje otrok za prevzemanje odgovornosti za lastno varnost s poudarkom na opolnomočenju in poudarjanju odgovornega obnašanja ter digitalnega državljanstva. Gre tudi za splošno višanje ravni znanja in razumevanja problemov, s področja varnosti otrok na internetu pri učencih, učiteljih, starših in širše javnosti v skladu z evropsko politiko. Vse vsebine so dostopne na spletnem naslovu http://petzanet.hr.
Nives Kreuh, ZRSŠ
Ali smo ali nismo?
Ko se sprašujemo, kaj pomeni digitalna kompetenca učencev, pomislimo najprej na digitalne domorodce in Marca Prenskyja izpred štirinajst let. In takrat še ni bilo Facebooka, Twitterja, You Tubea ipd. Medtem, ko smo te napovedi sprejemali in zdaj vsi govorimo o njih kot o dejstvu, se spremembe odvijajo še naprej in koncept digitalnih domorodcev se spreminja v smeri drugačne kulture in ne toliko tehnologije.
Kakšna je torej prihodnost izobraževanja? Zamisli že obstajajo: danes ne moremo več govoriti o učenju, ampak o tem, kako postati – dober, sposoben zemljan, ki bo izboljšal ta svet; tehnologija je podaljšek našega uma v fizičnem in metaforičnem smislu (ne samo v smislu pametnih oblačil), kar je za nas popolna novost, spreminja pa že družbo. Dejstvo je, da potrebujemo popolnoma nov kurikul, v katerem ne bo več klasičnih predmetov, ampak predmeti, kot so učinkovito razmišljanje, ravnanje, odnosi, dosežki … ob močni podpori tehnologije.
Tovrstno izobraževanje bi moralo biti tudi del profesionalnega razvoja vsakega posameznika in še posebej izobraževalcev otrok. V mednarodnem projektu MENTEP bo izdelano spletno orodje za samovrednotenje učiteljevih digitalnih kompetenc z namenom spodbuditi profesionalni razvoj učiteljev, področja samovrednotenja pa so zastavljena v smeri novega kurikula. En drobec …
Neža Barbara Brečko, FDV, UL
Digitalna kompetenca je ena od osmih ključnih kompetenc, ki naj bi jo pridobili tudi tekom šolanja. Pod okriljem Evropske kompetence je bil razvit Okvir digitalne kompetence. Okvir je predstavljen kot matrika, sestavljen je iz petih področij digitalnih kompetenc (informacije, komunikacije, ustvarjanje vsebin, varnost in reševanje problemov) ter pripadajočih 21 kompetenc.
Predlagani okvir lahko služi kot ogrodje oziroma metaokvir, znotraj katerega se lahko najdejo tudi drugi okviri, iniciative, kurikuli in certifikati. Čeprav je okvir podroben v naštevanju in opisovanju kompetenc, ki jih danes potrebujemo, da lahko delujemo v digitalnem okolju, dovoljuje, da se kompetence aplicirajo na različne načine, odvisno od konteksta in uporabe.
Vprašanje, ki si ga zastavljamo je, katere digitalne kompetence naj bi učenci in dijaki pridobili tekom šolanja, na kakšen način in kako meriti pridobljene kompetence.
Radovan Krajnc, ZRSŠ
Ali so digitalni domorodci digitalno kompetentni?
Velja prepričanje, da današnja generacija obvlada računalništvo. Ne bo držalo. Računalništvo je znanstvena veda, ki ni vključena v obvezni predmetnik osnovne in srednje šole. Na šolah obstajajo krožki, interesne dejavnosti in izbirni predmeti računalništva, ki jih obiskuje določen odstotek učencev. Večina učencev se teh aktivnosti ne udeležuje.
Če pod pojmom računalništvo razumemo digitalne kompetence, potem raziskava ICILS 2013, ugotavlja, da le 16% osmošolcev zna z računalnikom samostojno rešiti nek problem. Kaj lahko šole in učitelji storimo za izboljšanje tega stanja?
Pomembno je, da prepričanje iz uvoda zamenjamo z novim prepričanjem. Učenci se ne rodijo z znanjem in če se nečesa ne učijo, potem lahko zanesljivo sklepamo, da teh znanj ne morejo imeti. Govorimo vseh učencih, predvsem pa o tistih, ki ne živijo v ugodnem socialno ekonomskem okolju, nimajo izobraženih staršev in ne vedo kako se digitalna oprema uporablja smiselno in koristno.
Tukaj bi morala svojo vlogo opraviti šola. Šola mora zmanjševati razlike, zato bi bilo smiselno, da se na šolah naredi razmislek o tem, kako usklajeno razvijati digitalne kompetence pri vseh predmetih po celotni vertikali. Nikogar ni, ki bi to opravil namesto nas. Pri usklajevanju in načrtovanju morata glavno vlogo opraviti ravnatelj in ROID.